Žalostno je, ko so prve blogerske misli mračne. Razjeda me prikrit strah, češ da so mračne misli posledica omračenega uma, in najverjetneje tudi so. Vseeno je bolj strašno, kako moje misli ne odstopajo od misli drugih. Kako smo vsi omračenih misli, miselni omračnjaki v tostranski deželi smrtnih senc, deželi ki je sama po sebi tako omračena, da se nam še nad smrtjo ne ljubi več tožiti.
Nekdaj so bili omračeni umi domena posebnežev, nekdaj zares.
Toda ta blog je miselna vaja, in moje misli sodijo nanj ne glede na oblačnost zavesti sodobnega človeka, ki je sam po sebi blagovna znamka v trgovini norosti. Nekega dne se bom znebil tudi njega, moderneža v meni. Navsezadnje je to tudi končni cilj; popolna svoboda od vseh mučilnih naprav na katere um veže sodobneža, in potem - sreča.
Do tedaj pa, tema. Poletje se bliža, in vesti o truplih so spet tu. Težko je verjeti, da bo kmalu dve leti od dogodkov v Parizu, ki so Evropejcem prvič jasno nakazali, da je igre konec in da je zadeva postala resna. V tem času je bilo o tej tematiki napisanega preveč, pa vendar se zdi da ne bo nikdar dovolj. Pero je močnejše od meča, vendar ne na način kakršnega smo si zamislili, ko smo bili še šolarčki.
Nekdaj so besede miru in sprave naletele na gluha ušesa, danes si želim, da bi bil lahko gluh. Da bi lahko dejal, da ne slišim dobro, da me ne ganejo ne bojni kriki, ne mirovne parole, a vedno bolj se mi zdi, da se njihovim glasnim rogovom ne da več uiti.
Ko sem prvič govoril o Islamu in o širjenju vere, ki mu pritiče, sem bil kaj hitro obtožen vseh vrst šovinizma. Zelo težko je razložiti nekaj, kar ni ne belo in ne črno, še težje je, če ne razumeš kako črno in belo pravzaprav delujeta. Zame je bilo vedno vse relativno.
Spomnim se, kako so me razdražili ljudje, ki sem jih videl kot apologete terorizma. Zelo šokantno je, ko podpiraš ukrepe, ki jih vidiš kot obrambo svobode, nekdo na drugi strani pa jih ruši v imenu enakega koncepta. Nekoč bo potrebno razložiti razliko med mojo in njegovo svobodo. Do tedaj pa nam bodo še naprej vladali predsodki. A če se dotaknem samo osnov mojega prvega argumenta; seveda niso krivi muslimani. Tudi ljudje, ki (bolj same sebe kot ostale) po socialnih omrežjih prepričujejo, da gre za religijo miru, niso krivi. Tudi tisti, ki takoj ko odjekne eksplozija vzamejo v roke svoje socialno-omrežne telefone, da lahko celotnemu svetu povedo, kako ima druga stran glavo v pesku, niso krivi. Prvi širijo naivno zaupljivost do tujega, drugi histerijo, paniko, strah.
Od krvavega Bataclanskega odra, do onega v Manchestru, so tisti, ki so izlili največ frustracij nad dogajanje, tisti, ki so širili sovraštvo, kot tisti, ki so naposled širili sovraštvo do razširjalcev sovraštva in pozivali k odprtju meja, v resnici imeli najmanj moči, in najmanj odgovornosti za umrle.
Oni so samo vsak po svoje odreagirali na utesnjenost sveta v katerem eksplodirajo bombe, socialna omrežja in pa - v teoriji - trdne meje Evrope. Njihove reakcije so upravičene, ko pridejo prve novice o napadih je vsak človek po svoje jezen, zafrustriran, obnemogel. Še posebej, ko se ti napadi stalno ponavljajo, brez konca in kraja.
Ni pa upravičeno, kako potem svoj bes izlivajo drug na drugega. Kako se obkladajo z imeni, kako se obkladajo z "dokazi" in "zarotami", "fobijami" in "-izmi".
In da ne bo pomote, ta notranji boj sovraštva do, kar so v danem trenutku zame popolni cepci, ki bi morali brez milosti odsedeti težko ječo za svoje zločine proti moji senzibilnosti, bijem tudi jaz. Bijem ga ob vsakem napadu, ob vsaki fotografiji trupla, ob vsaki novici o napadalcih in prevzemu odgovornosti iz daljne dežele. Ne bom zanikal, da sem iz leta v leto večji nasprotnik migracij in migrantov. Da je bila zame multikulturnost vedno "tot", in bi se z veseljem vedno boril proti uvedbi te zmotne, in po eni strani zlobne politike v lastnem okolju.
Marsikomu se zdi morda smiselna, sam sem prebral dovolj zgodovinskih knjig, da se mi ne.
Spomnim se časov, ko je večina ljudi menila, da gre za popolnoma legitimno idejo. Spomnim se učne ure sociologije, kjer smo se posmehovali Huntingtonu. Želim si, da bi se mu lahko tudi danes. Da bi se mu lahko posmehovali tako kot Fukuyami. Pa ne bo šlo, ker je iz leta v leto temelj njegove ideje bolj in bolj zacementiran v naš svet.
Po svoje je zabavno, kako se svet, v katerem so zadnja desetletja minila v znamenju izginjanja kulturnih unikatov v zameno za miroljubno in univerzalno modernost, še vedno ne more izmakniti konfliktu s svetom trdnih tradicij in religij. Kako se lahko Evropa popolnoma odmakne od svoje stare identitete ter si nadene novo, pa vendarle ne more ubežati konfliktu. Odmika se od identitete, ne pa tudi od sveta.
Pesek v oči.
Dejstvo je, da isti ljudje, ki živijo v Zahodni Evropi, toda si hkrati ne upajo govoriti o težavah kot so masovne migracije v njihove dežele, vedno višje stopnje brezposelnosti, vedno več terorističnih napadov, ter vedno manj ekonomske svobode, nehote vzdržujejo milijone jeklenih in letečih morilcev, neštete bombe in krogle izstreljene v deželah iz katerih nad njih prihajajo gospodarji terorja. Z vsakim davkom, ki ga plačajo državi, finančno podprejo v prvi vrsti mučenike teroristov, in nato posredno teroriste. Zraven pa si nehote umažejo dlani s krvjo oz. nesrečo milijonov nedolžnih, ki so prisiljeni živeti v negotovosti in strahu.
Zakaj ta začaran krog, in čemu voditelji najmočnejših armad na svetu že leta čistijo krvave odre raztrganega mesa svojih državljanov, ne da bi dotolkli problem?
Dokler ne bomo odvrgli svojih telefonov, se znebili socialnih omrežij ter se znova gledali v oči, ne bomo nikdar vedeli.
Ko moji nekoliko bolj skrajni somišljeniki, ali pa idejni sopotniki za sveto zatrdijo, da multikulturalizem ne deluje in nikoli ni, se pošteno motijo. Multikulturalizem deluje, dokler je država totalitarna. Dokler država omejuje ter nadzoruje misli in ideje svojih državljanov, dokler se vmešava v njihove glave, multikulturalizem deluje bolje od Tesle. Ta misel je ključ do razumevanja naše bližajoče se izgube svobode.
Boj proti terorizmu je pesek v oči. Ne borijo se proti terorizmu. Kaj malo jih briga, kaj se zgodi nam, ne glede na našo vero ali konfesijo. Mi nismo ljudje. Mi, ki tu živimo, smo njihove krepko obdavčene zveri, in prišleki, ki se jih tako bojimo, bodo kaj kmalu spoznali in povzeli našo zverinskost.
To ni boj proti terorizmu, to ni boj proti Islamu, to ni boj proti ksenofobiji in rasizmu. Ti boji, so boji dominantnih medijev, ki si jih lastijo korporacije, proti alternativnim medijem, ki so bolj kot z resnico obsedeni z bojem proti dominantnim medijem. Oboji hujskajo ljudi, le nameni se razlikujejo.
V resnici pa mora ta boj postati boj proti Državi, boj proti Oblasti, boj proti političnim centrom moči, boj proti politiki in političnim elitam v vseh zahodnih državah, in v Rusiji.
Ko je predsednik ZDA George Bush leta 2001 napovedal boj proti terorizmu, je nemudoma zagnal boj proti individualnim pravicam državljanov ZDA, ki so se morali sprijazniti s poostrenim nadzorom nad svojim vsakdanjim življenjem.
Sem mar edini, ki se mu zdi, da je svoboda prvi znak napredka? Naš moderni svet pošteno nazaduje.
Se je zgodil napad? Pošljimo vojsko na ulice.
So se ljudje burno odzvali po internetu? Predlog o internetni cenzuri prestopa prag parlamenta.
Se bodo ljudje, če jim pod pretvezo varnosti odvzemamo državljanjske pravice, pritoževali? Dajmo jim v zameno človekove pravice, univerzalističen in prazen koncept, ki v praksi kaj malo velja v kontekstu narodnih držav (kot je opazila že Hannah Arendt).
Bi ljudje radi kakšno rekli zoper naše ravnanje v zvezi z migracijami? Svoboda govora, dvestoletni temelj civilizacije je poslej ukinjen. Naj živi sovražni govor, totalitarno orodje za uničevanje človekove miselne individualnosti.
Se pritožujejo nad terorizmom? Prisilimo jih v večje davke, večji odvzem svobode, večjo zvestobo nam, našim korporativnim prijateljem in sponzorjem.
Se pritožujejo nad brezposelnostjo? Zamotimo jih z masovnimi mediji, socialnimi omrežji, popularno kulturo, ter obljubimo še več socializma.
Socializma, ki skozi zgodovino dokazano vodi v revščino, lenobo, pomanjkanje discipline, zanikanje individualnosti, zanikanje svobode in naposled, totalitarizem.
Njihov cilj je neizpodbitna vladavina velikih večnarodnih entitet, v katerih so ljudje le še 100 kilogramov pretežke in diabetične sence samih sebe, ki ob nenehnem vdajanju nihilizmu smisel najdejo zgolj še v tabletah, videoigrah in blagovnih znamkah, medtem ko se najbolj nadobudni in družbeno čustveni udeležujejo protestov proti svojim soljudem in njihovim miselnim zločinom, namesto da bi se združili in skupaj protestirali proti elitam.
Svet, kjer je kultura ekvivalentna internetni perverziji, kjer namesto narave ponosno vlada kaos, kjer so resnice odvratne in kaznovanja vredne laži, laži pa hvalevredne resnice.
Svet ki ga ustvarjajo, ne veruje v nič. Zakaj bi, ko pa so elite edini in resnični višji smisel?
Svet ki ga ustvarjajo, je svet konflikta in kaosa. Divide et impera.
Svet ki ga ustvarjajo, je svet miselnih regresij in kvazi-intelektualnosti. Pameten človek si pač ne bo pustil vladati.
Svet ki ga ustvarjajo, ni moj svet, in ne bo moj svet. Kaj malo mar mi je za stvari, ki človeka slepijo, namesto da bi ga bogatile. Jaz nisem samo moji davki, moje brezsmiselno delo, moje kartoteke in kartoni. Jaz nisem vaša last, in nikdar ne bom.
Država si ne sme lastiti državljanov; ne njihove lastnine, ne njihovih misli, ne njihovih teles, in ne njihovih prihodkov.
Lahko eksplodira še 3 milijone bomb, lahko se poglobijo vsa sovraštva, fobije in protesti. Lahko propadejo vse družbene strukture, od državnih meja do etničnih sestav prebivalstva, toda nobeden izmed dogodkov ki bodo še krojili usodo naše modernosti, ne sme, ponavljam: NE SME! postati izgovor za njihovo uničevanje naše človeškosti, našega bistva.
Vse ostalo je pesek v oči, in slepilo za ideološko naivne.
Nekdaj so bili omračeni umi domena posebnežev, nekdaj zares.
Toda ta blog je miselna vaja, in moje misli sodijo nanj ne glede na oblačnost zavesti sodobnega človeka, ki je sam po sebi blagovna znamka v trgovini norosti. Nekega dne se bom znebil tudi njega, moderneža v meni. Navsezadnje je to tudi končni cilj; popolna svoboda od vseh mučilnih naprav na katere um veže sodobneža, in potem - sreča.
Do tedaj pa, tema. Poletje se bliža, in vesti o truplih so spet tu. Težko je verjeti, da bo kmalu dve leti od dogodkov v Parizu, ki so Evropejcem prvič jasno nakazali, da je igre konec in da je zadeva postala resna. V tem času je bilo o tej tematiki napisanega preveč, pa vendar se zdi da ne bo nikdar dovolj. Pero je močnejše od meča, vendar ne na način kakršnega smo si zamislili, ko smo bili še šolarčki.
Nekdaj so besede miru in sprave naletele na gluha ušesa, danes si želim, da bi bil lahko gluh. Da bi lahko dejal, da ne slišim dobro, da me ne ganejo ne bojni kriki, ne mirovne parole, a vedno bolj se mi zdi, da se njihovim glasnim rogovom ne da več uiti.
Ko sem prvič govoril o Islamu in o širjenju vere, ki mu pritiče, sem bil kaj hitro obtožen vseh vrst šovinizma. Zelo težko je razložiti nekaj, kar ni ne belo in ne črno, še težje je, če ne razumeš kako črno in belo pravzaprav delujeta. Zame je bilo vedno vse relativno.
Spomnim se, kako so me razdražili ljudje, ki sem jih videl kot apologete terorizma. Zelo šokantno je, ko podpiraš ukrepe, ki jih vidiš kot obrambo svobode, nekdo na drugi strani pa jih ruši v imenu enakega koncepta. Nekoč bo potrebno razložiti razliko med mojo in njegovo svobodo. Do tedaj pa nam bodo še naprej vladali predsodki. A če se dotaknem samo osnov mojega prvega argumenta; seveda niso krivi muslimani. Tudi ljudje, ki (bolj same sebe kot ostale) po socialnih omrežjih prepričujejo, da gre za religijo miru, niso krivi. Tudi tisti, ki takoj ko odjekne eksplozija vzamejo v roke svoje socialno-omrežne telefone, da lahko celotnemu svetu povedo, kako ima druga stran glavo v pesku, niso krivi. Prvi širijo naivno zaupljivost do tujega, drugi histerijo, paniko, strah.
Od krvavega Bataclanskega odra, do onega v Manchestru, so tisti, ki so izlili največ frustracij nad dogajanje, tisti, ki so širili sovraštvo, kot tisti, ki so naposled širili sovraštvo do razširjalcev sovraštva in pozivali k odprtju meja, v resnici imeli najmanj moči, in najmanj odgovornosti za umrle.
Oni so samo vsak po svoje odreagirali na utesnjenost sveta v katerem eksplodirajo bombe, socialna omrežja in pa - v teoriji - trdne meje Evrope. Njihove reakcije so upravičene, ko pridejo prve novice o napadih je vsak človek po svoje jezen, zafrustriran, obnemogel. Še posebej, ko se ti napadi stalno ponavljajo, brez konca in kraja.
Ni pa upravičeno, kako potem svoj bes izlivajo drug na drugega. Kako se obkladajo z imeni, kako se obkladajo z "dokazi" in "zarotami", "fobijami" in "-izmi".
In da ne bo pomote, ta notranji boj sovraštva do, kar so v danem trenutku zame popolni cepci, ki bi morali brez milosti odsedeti težko ječo za svoje zločine proti moji senzibilnosti, bijem tudi jaz. Bijem ga ob vsakem napadu, ob vsaki fotografiji trupla, ob vsaki novici o napadalcih in prevzemu odgovornosti iz daljne dežele. Ne bom zanikal, da sem iz leta v leto večji nasprotnik migracij in migrantov. Da je bila zame multikulturnost vedno "tot", in bi se z veseljem vedno boril proti uvedbi te zmotne, in po eni strani zlobne politike v lastnem okolju.
Marsikomu se zdi morda smiselna, sam sem prebral dovolj zgodovinskih knjig, da se mi ne.
Spomnim se časov, ko je večina ljudi menila, da gre za popolnoma legitimno idejo. Spomnim se učne ure sociologije, kjer smo se posmehovali Huntingtonu. Želim si, da bi se mu lahko tudi danes. Da bi se mu lahko posmehovali tako kot Fukuyami. Pa ne bo šlo, ker je iz leta v leto temelj njegove ideje bolj in bolj zacementiran v naš svet.
Po svoje je zabavno, kako se svet, v katerem so zadnja desetletja minila v znamenju izginjanja kulturnih unikatov v zameno za miroljubno in univerzalno modernost, še vedno ne more izmakniti konfliktu s svetom trdnih tradicij in religij. Kako se lahko Evropa popolnoma odmakne od svoje stare identitete ter si nadene novo, pa vendarle ne more ubežati konfliktu. Odmika se od identitete, ne pa tudi od sveta.
Pesek v oči.
Dejstvo je, da isti ljudje, ki živijo v Zahodni Evropi, toda si hkrati ne upajo govoriti o težavah kot so masovne migracije v njihove dežele, vedno višje stopnje brezposelnosti, vedno več terorističnih napadov, ter vedno manj ekonomske svobode, nehote vzdržujejo milijone jeklenih in letečih morilcev, neštete bombe in krogle izstreljene v deželah iz katerih nad njih prihajajo gospodarji terorja. Z vsakim davkom, ki ga plačajo državi, finančno podprejo v prvi vrsti mučenike teroristov, in nato posredno teroriste. Zraven pa si nehote umažejo dlani s krvjo oz. nesrečo milijonov nedolžnih, ki so prisiljeni živeti v negotovosti in strahu.
Zakaj ta začaran krog, in čemu voditelji najmočnejših armad na svetu že leta čistijo krvave odre raztrganega mesa svojih državljanov, ne da bi dotolkli problem?
Dokler ne bomo odvrgli svojih telefonov, se znebili socialnih omrežij ter se znova gledali v oči, ne bomo nikdar vedeli.
Ko moji nekoliko bolj skrajni somišljeniki, ali pa idejni sopotniki za sveto zatrdijo, da multikulturalizem ne deluje in nikoli ni, se pošteno motijo. Multikulturalizem deluje, dokler je država totalitarna. Dokler država omejuje ter nadzoruje misli in ideje svojih državljanov, dokler se vmešava v njihove glave, multikulturalizem deluje bolje od Tesle. Ta misel je ključ do razumevanja naše bližajoče se izgube svobode.
Boj proti terorizmu je pesek v oči. Ne borijo se proti terorizmu. Kaj malo jih briga, kaj se zgodi nam, ne glede na našo vero ali konfesijo. Mi nismo ljudje. Mi, ki tu živimo, smo njihove krepko obdavčene zveri, in prišleki, ki se jih tako bojimo, bodo kaj kmalu spoznali in povzeli našo zverinskost.
To ni boj proti terorizmu, to ni boj proti Islamu, to ni boj proti ksenofobiji in rasizmu. Ti boji, so boji dominantnih medijev, ki si jih lastijo korporacije, proti alternativnim medijem, ki so bolj kot z resnico obsedeni z bojem proti dominantnim medijem. Oboji hujskajo ljudi, le nameni se razlikujejo.
V resnici pa mora ta boj postati boj proti Državi, boj proti Oblasti, boj proti političnim centrom moči, boj proti politiki in političnim elitam v vseh zahodnih državah, in v Rusiji.
Ko je predsednik ZDA George Bush leta 2001 napovedal boj proti terorizmu, je nemudoma zagnal boj proti individualnim pravicam državljanov ZDA, ki so se morali sprijazniti s poostrenim nadzorom nad svojim vsakdanjim življenjem.
Sem mar edini, ki se mu zdi, da je svoboda prvi znak napredka? Naš moderni svet pošteno nazaduje.
Se je zgodil napad? Pošljimo vojsko na ulice.
So se ljudje burno odzvali po internetu? Predlog o internetni cenzuri prestopa prag parlamenta.
Se bodo ljudje, če jim pod pretvezo varnosti odvzemamo državljanjske pravice, pritoževali? Dajmo jim v zameno človekove pravice, univerzalističen in prazen koncept, ki v praksi kaj malo velja v kontekstu narodnih držav (kot je opazila že Hannah Arendt).
Bi ljudje radi kakšno rekli zoper naše ravnanje v zvezi z migracijami? Svoboda govora, dvestoletni temelj civilizacije je poslej ukinjen. Naj živi sovražni govor, totalitarno orodje za uničevanje človekove miselne individualnosti.
Se pritožujejo nad terorizmom? Prisilimo jih v večje davke, večji odvzem svobode, večjo zvestobo nam, našim korporativnim prijateljem in sponzorjem.
Se pritožujejo nad brezposelnostjo? Zamotimo jih z masovnimi mediji, socialnimi omrežji, popularno kulturo, ter obljubimo še več socializma.
Socializma, ki skozi zgodovino dokazano vodi v revščino, lenobo, pomanjkanje discipline, zanikanje individualnosti, zanikanje svobode in naposled, totalitarizem.
Svet, kjer je kultura ekvivalentna internetni perverziji, kjer namesto narave ponosno vlada kaos, kjer so resnice odvratne in kaznovanja vredne laži, laži pa hvalevredne resnice.
Svet ki ga ustvarjajo, ne veruje v nič. Zakaj bi, ko pa so elite edini in resnični višji smisel?
Svet ki ga ustvarjajo, je svet konflikta in kaosa. Divide et impera.
Svet ki ga ustvarjajo, je svet miselnih regresij in kvazi-intelektualnosti. Pameten človek si pač ne bo pustil vladati.
Svet ki ga ustvarjajo, ni moj svet, in ne bo moj svet. Kaj malo mar mi je za stvari, ki človeka slepijo, namesto da bi ga bogatile. Jaz nisem samo moji davki, moje brezsmiselno delo, moje kartoteke in kartoni. Jaz nisem vaša last, in nikdar ne bom.
Država si ne sme lastiti državljanov; ne njihove lastnine, ne njihovih misli, ne njihovih teles, in ne njihovih prihodkov.
Lahko eksplodira še 3 milijone bomb, lahko se poglobijo vsa sovraštva, fobije in protesti. Lahko propadejo vse družbene strukture, od državnih meja do etničnih sestav prebivalstva, toda nobeden izmed dogodkov ki bodo še krojili usodo naše modernosti, ne sme, ponavljam: NE SME! postati izgovor za njihovo uničevanje naše človeškosti, našega bistva.
Vse ostalo je pesek v oči, in slepilo za ideološko naivne.
Komentarji
Objavite komentar