Svobodi naproti!

Ker bo trenutna oblast danes odprla tako imenovani spomenik vsem žrtvam vojn, bi bilo dobro nekaj besed nameniti problematiki vojne in slovenske sprave. 1. Spomenik je bojda stal 1,2 milijona evrov. To je nezaslišano, in nekdo bi moral za to odgovarjati. Če bi bil ta spomenik resnično velik projekt, bi morda razumel, toda tu gre za par dreves in zastavnih drogov ter dva ogromna kosa betona. Kaj natančno je tu vredno več kot 2,000 evrov? Znova si je nekdo izmed elit napolnil žepe z davkoplačevalskim denarjem, in znova o tem ne bomo slišali nič več vsaj naslednjih deset let. 2. Domača levica ne bi smela nikdar postavljati spomenikov. Tem ljudem bi bilo treba postavljanje spomenikov izrecno prepovedati. Ker ne razumejo poante spomenika. Spomenik služi kot spomin ali kot opomin na dogodek iz preteklosti, ne kot opomin ljudem, da je čas za samomor. Ste kdaj opazili levičarski, ali pa morda spomenik iz jugoslovanske dobe, ki ni bil demoralizajoč kos betona? Izven zgodnjih spomenikov

Žalostno je, ko so prve blogerske misli mračne. Razjeda me prikrit strah, češ da so mračne misli posledica omračenega uma, in najverjetneje tudi so. Vseeno je bolj strašno, kako moje misli ne odstopajo od misli drugih. Kako smo vsi omračenih misli, miselni omračnjaki v tostranski deželi smrtnih senc, deželi ki je sama po sebi tako omračena, da se nam še nad smrtjo ne ljubi več tožiti. Nekdaj so bili omračeni umi domena posebnežev, nekdaj zares. Toda ta blog je miselna vaja, in moje misli sodijo nanj ne glede na oblačnost zavesti sodobnega človeka, ki je sam po sebi blagovna znamka v trgovini norosti. Nekega dne se bom znebil tudi njega, moderneža v meni. Navsezadnje je to tudi končni cilj; popolna svoboda od vseh mučilnih naprav na katere um veže sodobneža, in potem - sreča. Do tedaj pa, tema. Poletje se bliža, in vesti o truplih so spet tu. Težko je verjeti, da bo kmalu dve leti od dogodkov v Parizu, ki so Evropejcem prvič jasno nakazali, da je igre konec in da je zadeva postala r