Žalostno je, ko so prve blogerske misli mračne. Razjeda me prikrit strah, češ da so mračne misli posledica omračenega uma, in najverjetneje tudi so. Vseeno je bolj strašno, kako moje misli ne odstopajo od misli drugih. Kako smo vsi omračenih misli, miselni omračnjaki v tostranski deželi smrtnih senc, deželi ki je sama po sebi tako omračena, da se nam še nad smrtjo ne ljubi več tožiti. Nekdaj so bili omračeni umi domena posebnežev, nekdaj zares. Toda ta blog je miselna vaja, in moje misli sodijo nanj ne glede na oblačnost zavesti sodobnega človeka, ki je sam po sebi blagovna znamka v trgovini norosti. Nekega dne se bom znebil tudi njega, moderneža v meni. Navsezadnje je to tudi končni cilj; popolna svoboda od vseh mučilnih naprav na katere um veže sodobneža, in potem - sreča. Do tedaj pa, tema. Poletje se bliža, in vesti o truplih so spet tu. Težko je verjeti, da bo kmalu dve leti od dogodkov v Parizu, ki so Evropejcem prvič jasno nakazali, da je igre konec in da je zadeva postala r
mlad klasični liberalec na negotovi poti iz suženjstva v obljubljeno deželo.